Žalovati ali slaviti življenje?

Pomlad je lepa. Morala bi biti. Meni osebno pa nikoli ni prišla tako blizu kot kateri drugi letni čas. Ne vem, zakaj. Morda zaradi tega, ker v tem letnem času praznujem rojstni dan in ker mi darila nikoli niso bila blizu. Morda zato, ker vedno vsepovsod vidim veliko dela – in spomladi ga je še več. Ne vem, ali živim, da delam, ali delam, da živim. Vem, kakšen bi moral biti odgovor. Ne vem pa, ali zame zares drži. Zato raje smučam pozimi, ko narava počiva. Raje plavam poleti, ko ima hči počitnice. Raje imam trgatev jeseni, ker vem, da je delo zaključeno. Zaključki!

Pomeni to, da raje slavim konec kot karkoli drugega? Zase mislim, da najraje slavim pot. Takrat se počutim najbolje.

Po tej logiki je slavljenje življenja tisto, ki nam omogoča, da ga živimo polno. Ko pride do konca, pa je pomembno, da drugi spoštujejo vašo izgubo. Naučil sem se (dokaj bridko), da je za proces žalovanja treba postaviti meje in hkrati ne dovoliti, da prevzame naše življenje. Ko slavimo življenje, namesto da bi objokovali smrt, nas to spomni na to, kar je zares pomembno. Pot – življenje. In sledi, ki ob tem nastajajo. To je edino, kar na koncu ostane za nami.

Ko slavimo življenje, se naučimo z naklonjenostjo gledati na svoje spomine. Namesto da bi se zakopali v žalost, ker naše ljubljene osebe ni več, se bomo nasmejali, ko se spomnimo, da in kako smo preživeli čas z njo.

Rad se osredotočam na pozitiven vpliv, ki so ga imeli ljubljeni na moje življenje in na druge. Pomislim na stvari, ki so jih naredili in povedali, zaradi česar sem se nasmejal. Pomislim na stvari, ki so me razjezile, in se nasmejem njihovi neumnosti, trmi ali karkoli že je.

Albert Pike je zapisal zelo bistro: »To, kar smo na poti – v življenu naredili zase, bo umrlo z nami. To, kar smo naredili za druge in za svet, pa bo postalo nesmrtno.«

Stara mama je živela zelo polno življenje. Živela je mnogo let. In na koncu ne pomnim konca. Vse, kar pomnim, je njeno življenje in to, kar me je vselej opominjala, učila: »Samo radi se imejte!«

Meni zelo ljub človek z veliko začetnico je nekoč nekje izpulil majceno smrečko. Posadil jo je v dolini v bližini svojega doma. Pravzaprav mu je bila kar precej podobna. Lepo je rasla, ker je bila od nekdaj vajena hudega. Ko se mu je čas iztekel, smo jokali. Zelo. Smreka je rasla naprej. Presadil sem jo pred svojo hišo. Bilo me je strah, da bi se posušila. Ni se, ker je vajena vsega hudega. Lepo raste. Ko bo zrasla, nam bo nudila senco. Nudila bo dom in zavetje svojim pticam. Kot on sam. Nekoč bo tudi ona umrla. Nekdo za nami jo bo podrl. Ker je klena, zdrava, močna, bodo iz nje nastala vrata. Morda okno. Morda miza. Odpirala nam bo pot ali nudila pogled v nov dan. Za njeno mizo bo neka družina ob večerih posedela in se veselila dne, ki ga je preživela.

Pot se nadaljuje. Tako ali drugače.

Radi se imejte! Pa vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren