UVODNIK: Če bi jastog imel zdravnika ...

V življenju so edina stalnica spremembe. Ker je pri meni v nekaterih pogledih res veliko sprememb, se za lažje razumevanje vsega, kar se dogaja okoli mene, veliko zatekam k branju. Tako sem pred časom naletel na zgodbo o jastogu.

Kot vsi vemo, imajo jastogi mehka in nežna telesa, ki živijo znotraj zelo trdega oklepa. V nasprotju z našo kožo se trd oklep jastoga ne razširi. Ko raste, njegova lupina postaja zelo tesna, zaradi česar je pod izjemnim pritiskom, kar mu povzroča veliko nelagodje in bolečino. Brez trdega oklepa, ki bi ga ščitil pred plenilskimi morskimi živalmi, se jastog skrije pod skale. Skozi dolgotrajen in stresen proces odvrže staro lupino in ustvari novo – in to se bo ponavljalo skozi vse življenje tega jastoga, večkrat. Sicer lep, a za jastoga zelo mučen proces priprave, tvorjenja in okrevanja po odpadanju oklepa je znan kot miljenje. Zagotovo gre za zelo stresno obdobje vsakega jastoga.

V katerem trenutku se jastog vedno odloči, da se bo zatekel pod skalo, odvrgel svoj oklep in ustvaril novega, večjega? Ko občuti največjo bolečino. Z neprijetnim občutkom ujetosti.

Če bi lahko jastog šel do zdravnika, bi mu ta po vzoru zahodne medicine predpisal zdravilo. Načeloma bi dobil protibolečinsko tableto, ob kateri bi sicer še vedno rasel in bil ujet, a ob tem ne bi več čutil takšnega nelagodja.

Kaj pa bi to dolgoročno pomenilo za življenja jastoga? Nikoli ne bi odrasel, nikoli se ne bi odpravil pod skalo, nikoli ne bi odvrgel oklepa, ki ga ščiti. Nikoli ne bi postal večji in močnejši.

V življenju se ljudje srečujemo z veliko stiskami, ob vsaki pa imamo dvoje poti: bomo vzeli tableto ali pa bomo to stisko izkoristili za to, da odvržemo oklep, za trenutek postanemo ranljivi in skozi proces takšnega spopadanja s stiskami zrastemo?

Če se bojimo spremembe in se odločimo, da ne bomo zapustili lupine, bomo večno ostali v neudobnem položaju in ujeti.

Res dobra lekcija. Zapomnite si, v času stresa se pokaže največ možnosti za vašo rast. To vsekakor zahteva zelo veliko poguma, a je vedno vredno!

Radi se imejte! Pa vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren