Uvodnik: Utrujen sem

Če si lahko povsem iskren z vsemi in sam s sabo … utrujen si!

Sploh ne govoriš o tem, da bi bil fizično utrujen. Drugačna utrujenost je. Prihaja od znotraj. Iz duše. Kot da si utrujen, ker se ti ves čas pojavlja ena ali pa ene in iste težave v življenju. Nekaj, kar je zunaj tvojega dosega, še posebej, če še naprej želiš biti ti. Utrujen, ker se stvari preprosto ne izidejo, kot si želiš. Ne gre za bolečino ali občutenje, ki bi ga človek imel in mu zaradi tega ni več živeti. Drugače je.

Gre bolj za občutek, ki bi ga Bogu, če bi imel možnost sedeti z njim na kavi, opisal kot: Ej, stari, jaz se ne grem več.

Psihično, mentalno si izčrpan. Gre za eno tiho, močno, izčrpavajočo bitko. Gre za bitko, ki je drugi ne vidijo. Skrita je pred zunanjim svetom. Morda je bila predolgo skrita tudi pred tistimi, ki so ti blizu. Ki te imajo radi, ki jih imaš rad. Pred tistimi, za katere bi si želel, da te imajo radi.

Ker kdo pa si želi strte osebe, strtega človeka? Ker kdo pa bi, ob takšni osebi, če bi jo zares poznal, sploh želel živeti?

Kako naprej? Kako naj to popraviš? Se to sploh da popraviti? Se to sploh da popraviti, brez da spet ne pozabiš nase? Si res tako zanič, da ne smeš biti ti? Je res tako narobe biti ti?

Znaš biti dober ob tem, ko si lahko ti. Znaš pa biti tudi zelo slab ob tem, ko si lahko ti. A razumete? Imate kdaj takšen občutek? Kot da lahko poveš, kar misliš, in ne bo nič narobe. Spet drugič pa boš povedal, kar misliš, in bo vse narobe. Ves čas si v preživetveni vojni – v načinu preživetja. Nenehen trud, nenehno iskanje lastne moči, le zato, da je na koncu jasno, da si spet poražen in »pretepen«. Nenehna skrb za druge, sam pa sebi kradeš svoj čas, energijo in moč, da jo čim bolj razporediš med druge. Ker sam si zadnji. Ker sam nisi pomemben.

Je res dovolj le to, kar vedno rečem na koncu: Radi se imejte? Kaj in kako imeti rad, če ne obstaja definicija, kaj »imeti rad« sploh pomeni. Nekomu je »imeti rad« nekaj povsem drugega, nekaj povsem drugačnega kot tebi. Vsi naklonjenost čutimo in izkazujemo po svoje.

Vprašanje za milijon dolarjev. Vreči kovanec? Vztrajati in upati na boljši jutri? Ne bo ga, vsaj doslej ga ni bilo. Razen ko si se sam odločil, da bo. Če ga nisi naredil, se sam načeloma ni zgodil.

Obstaja pomoč. Ampak ob tej pomoči ugotavljaš nič drugega kot to, da takšen občutek živi in doživlja še marsikdo. Veliko ljudi pravzaprav. Ampak še vedno si sam. Noro, ne?

Nevihta navznoter, sonce navzven …

To bi lahko bil konec. Pa ne bo! Ne dovolim!

Brazgotine vsega, kar si ljubil in dal, morajo postati opomnik vsega, kar si že prestal, in nikakor ne smejo biti zid do tega, kar je še mogoče!

In tudi tokrat: Radi se imejte!Radi se imejte!

Pa vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren