Uvodnik - Problemi ali zgolj izzivi?

V življenju različnim ljudem tisti od zgoraj nameni različno število različno težkih bremen. Ljudje smo različno sposobni, različno angažirani in predvsem različno gledamo na svet. Enim je najtežja izbira v življenju, ali živeti v hiši dekletovih staršev ali živeti z dekletom pri svojih starših. Drugim je najtežja izbira v življenju, ali dati tisto zadnjo žlico riža v otrokova ali svoja usta. Tretji kolebajo med tem, ali bi sebi kupili novo dizajnersko bundo ali bi raje za ta denar pol žlahte peljali na pijačo in kosilo. Četrti kolebajo med tem, ali dati otroke v varsto eni ali drugi babici. Peti kolebajo med tem, ali je bolje, da le komentirajo uspešne in povzpetne ansamble, ki izkoriščajo čas, v katerega so se rodili, ali bi morda raje tudi sami poskušali kaj več narediti iz svoje kariere.

V sredo tedna, ko nastaja revija Muzika, sem si vzel bolniško, ker sem spremljal hčer in ženo v ljubljanski klinični center. Hčerko je čakal precej naporen dan. Meritve EEG, EKG, laboratorij, testiranje, konzultacije, čakanje … Nekaj, kar nikomur ne diši, še posebej ne otroku s posebnimi potrebami. Če je mamica kolikor toliko mamica, bo zagotovo trpela z otrokom in čutila tudi sama precej nemira. Moja žena je pretirano čuteča mamica najini hčerki. V nekem trenutku sem namreč zaradi precej obširnega odvzema krvi, nekaterih dodatnih naporov in precejšnje občutljivosti imel kar obe, hčer in ženo, na bolniški postelji. Ena je ravnokar prihajala k sebi po tem, ko je omedlela, za drugo pa niti nismo vedeli, ali je že, ali v tem trenutku, ali še bo »padla skup«. V glavnem, bili sta bledi kot sveže zapadel sneg na Rogli. Niti približno nista bili videti dobro. Še vsega hudega vajene medicinske sestre niso bile videti dobro! Še posebej, ker je ena od teh, deklica z enim najredkejših sindromov na svetu, kjer se še danes ne ve, ali lahko to povzroči dodatne epileptične napade, in glede na to, da drugi že leto dni (to ti naredi devet let takšnega življenja) peša predvsem psihično zdravje. Ko je napočil čas, da odideta na nadaljnje monitoringe, na EEG in preostalo, jim je tamala zaradi slabosti, ki je bila posledica omedlevice, v dvigalu pripravila zelo nazorno razstavo vsega, kar je tisti dan in prejšnji večer pojedla. Po vsem tem pa so imeli v tem nevrološkem oddelku še toliko »jajc«, da so me vljudno poprosili, naj zapustim oddelek, ker čeprav gre za naporne stvari in razumejo mojo prisotnost, morajo paziti, da se slučajno kakšen virus ne pojavi na oddelku. »Smešno pogumni ste, če ju boste sami nadzorovali,« sem si mislil. Še posebej glede na to, da so nas vse tri testirali natanko dve uri nazaj.

Kakorkoli, vse se je dobro izšlo, hči napreduje, nekatera stanja zelo dobro nadzorujemo in smo nasplošno lahko hvaležni. V tej maniri smo si privoščili sprehod po za marsikoga najlepšem mestu na svetu. Uživali smo in bili hvaležni, da smo tu in da smo dobro.

Jaz sam pa sem bil ob tem še hvaležen, da se mi ni treba ukvarjati, pri katerih starših bom živel, ker imamo svojo hišo. Ni se mi bilo treba ukvarjati z zadnjo žlico riža, ker delamo ravno toliko različnih stvari, da je riža za zdaj dovolj. Ni se mi bilo treba ukvarjati s tem, ali moja žena ima bundo ali ne. Oblečeni smo lepo, pa še žlahto zelo radi gostimo na kosilu. Še župa in pečenka sta iz domačega mesa. Ni se mi treba ukvarjati s tem, komu dati otroka v varstvo, ker takega varstva nimamo. Če pa že po malem čudežu nanese tako, obstaja le en naslov, kjer se to varstvo lahko zgodi. Smešno, ampak takrat z ženo še slabše spiva.

In reeeees sem hvaležen, ker se mi ni treba ukvarjati s tem, ali bi lahko iz svoje glasbene kariere naredil kaj več. Naredil sem vse – in to z ansamblom, za katerega se je jasno vedelo, da na začetku ni poznal niti razlike med dominanto in subdominanto. Zakaj? Ker smo želeli biti danes boljši kot včeraj in ker smo že danes vedeli, kje želimo biti boljši jutri.

Tako je povsod – v življenju in v glasbi.

Vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren