UVODNIK - Kavbojci z loki?!

No, pa se sprehodimo skozi tokratno revijo. Kar precej je stvari, ki se jih lahko veselimo, a žal tudi takih, ki se jih lahko sramujemo oziroma nam niso po godu.

V naslovni zgodbi se končuje pot enega zagotovo dejavnejših in pomembnejših ansamblov v Sloveniji. Na terenu že nekaj časa opažamo trend pokoronskega obdobja, kjer se starejše občinstvo preprosto ne zanima več za obiske koncertov, kot se je še pred letom 2020. Le čas bo pokazal, ali se temu občinstvu, ki je bilo primarno za domačo muziko, še uspe vrniti v socialno življenje kot prej ali ne. Strah, ki je bil zasejan, je še vedno zelo prisoten.

Tudi to je eden od razlogov, da se koncertno dogajanje v Sloveniji spreminja. Vse manj je sedečih koncertov in vse več je koncertnih dogodkov, kjer se pleše, pije in zabava. Vse to pritegne predvsem mlajše občinstvo. To je dobro. Če nam uspe na dogodke spet privabiti še zrelejše občinstvo, bo vse tako, kot mora biti. Ansambel Smeh ugaša luči, čeprav se je na njihovih tradicionalnih koncertih vedno trlo obojega. Starejših in mlajših. Fantom privoščimo le najboljše v novih življenjskih izzivih.

Druga pereča stvar, ki nas je v uredništvu zelo zbodla, je v rubriki Zgodilo se je. Na Bledu smo bili priča izjemnemu glasbenemu dogodku – Oberkrainer festu 2022. Pogled na fotografije pokaže, da je šlo za izjemen poklon domači muziki. Ko pogledamo pobližje, ugotovimo, da od tega Slovenci kaj dosti nimamo. Od tega veliko bolje živijo predvsem ljudje iz dežel na drugi, severni strani Alp. Ti si namreč lahko vzamejo dva dni dopusta in rezervirajo dvodnevni aranžma v hotelu na Bledu, si oblečejo neki približek narodne noše, dva dni pohajkujejo po našem biseru, si privoščijo kremno rezino in dobro pijačo, se odpravijo na koncert, veselo juckajo, stojijo na klopeh ali celo mizah ter uživajo v dobri, primarno kvintetovski muziki. Da lahko spijejo kakšen kozarček več, jih seveda sem ter tja vozijo šoferji avtobusov, za njihov dober počitek po »hudi« noči pa poskrbijo naši hotelirji in gostinci. Pripeljejo si še svojega voditelja, pa nekaj svoje muzike, pri nas najamejo naše najboljše kvintete in si privoščijo koncert z veliko začetnico. Prav zanima me, kdaj, če sploh, bomo Slovenci sami sposobni narediti kaj takšnega. Kdaj bomo mi oblekli nošo, kdaj bomo mi za dva dni odšli na Ptuj uživat ob najstarejšem festivalu domače glasbe? Kdaj bomo mi odšli na Dolenjsko za dva dni uživat ob festivalu Lojzeta Slaka? Se bojim, da nikoli ...

Ne, mi (še) nismo sposobni takšnega preskoka. Mi bomo še vedno mislili, da le desni in tisti, ki hodijo v cerkev, smejo in morajo poslušati domačo muziko. Mi bomo še vedno mislili, da levi morajo podpirati vso drugo umetnost, desni pa morajo igrati na harmoniko. Nekaterim je naša domača muzika še vedno v ponos, drugi se je sramujejo. Tisti, ki bi morda v tem videli »biznis« (organizatorji in ansambli), se tega raje ne gredo, ker preprosto nočejo drezati v sršenje gnezdo. Ne, mi nismo sposobni vsi biti kavbojci. Čeprav je kavbojska kri v vseh nas. Ne, mi bomo še vedno proti kavbojcem, ker je treba zaščititi indijance.

Kaj pa, če bi bili kavbojci z loki? A ne (z)moremo obojega? Ker jaz sem na škofijski klasični gimnaziji sedel ob geju, ki je še vedno moj prijatelj. Jaz sem imel v nekem trenutku na dvorišču citroena in forda. Jaz imam trenutno na sebi Adidasovo trenirko in čevlje Nike. Tipkam na Applov računalnik in govorim v android telefon. Poslušam Petovia kvintet in Marka Škugorja. Da o Siddharti sploh ne govorim!

Pa vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren