V redu, zdaj pa poskrbimo še zase, za muziko!
V času pandemije so se države, mesta in skupnosti zapirale, da preprečijo širjenje koronavirusa. Takrat se je vse preselilo na radio, televizijo, splet in celo na balkone, predvsem kar zadeva glasbo. Celotna blokovska naselja so pela in igrala in se s socialno razdaljo dejansko držala bolj skupaj kot kadarkoli prej. Sploh ni bilo več pomembno, kdo je kdo, kdo komu kaj zameri, kdo ne čisti stopnic, kdo odnaša smeti ob nepravi uri, kdo je levi, kdo je desni. Vsaj v začetku smo se res povezali.
In kako smo se povezali? Kaj je bilo tisto, kar nas je zares povezalo? Vam bom kar jaz odgovoril – muzika!
Kaj pa bi počeli na balkonih? Kaj pa bi poleg novic, povezanih s covidom 19, sploh še spremljali na spletiščih? Na socialnih omrežjih nismo zasledili ničesar drugega kot aktualne (lažne in resnične) novice, povezane s pandemijo, ter muziko na sto in en način, posredovano širnemu svetu. Kaj bi počeli na balkonu? Dreti se drug čez drugega dolgo ne bi mogli. Veliko dni nas je na ta način povezovala zgolj glasba!
Ste se kdaj vprašali, zakaj je temu tako? Jaz sem se, in ker nisem dovolj pameten, da bi sam vedel odgovor, sem ga poiskal. V nevrobiologiji.
Glasba je dejansko univerzalni jezik. Še preden smo govorili, smo tolkli s kostjo ob kost. Naši možgani se na muziko odzovejo tako, da se ji pridružijo. Mogoče sploh ne veste, ampak možgani ne poznajo drugega odziva. Vse do nevronske ravni je treba iti, da to razumemo. Pa nam sploh ni treba razumeti. Dejstvo je, da drugače ne gre. Naš motorični sistem je odziven na bit – na ritem. Ritem, ki ima poglavitno vlogo v muziki, spodbudi naš nevronski odziv. Včasih celo nevede migamo ob poslušanju, čeprav mislimo, da smo povsem pri miru (tukaj tiči odgovor na vprašanje, zakaj ljudje ne bodo šli plesat, če kakšen ansambel dejansko nima ritma :)). Proces, s katerim sinhroniziramo svoje miganje ob ritmu, se globalno imenuje »entertainment«, torej zabava.
Vedeli ali ne, a glasba nas je od nekdaj, še posebej v najtežjih časih človeštva, edina povezovala. Zdaj nam je jasno, da naši možgani drugače pač ne znajo. K sreči je tisti, ki je »skup spravljal« to stvarstvo, to tako »sprogramiral«.
Nevrološko gledano je fenomen, da naši možgani avtomatično poiščejo bit drugega instrumenta, s tem pa lahko potem tudi sami ploskamo, plešemo ali dejansko igramo po skupnem ritmu. To je torej znanstveni dokaz in razlog, zakaj lahko igramo skupaj.
Če tega ne bi bilo, če torej ne bi bilo že od nekdaj tako ustvarjeno, glasba sama ne bi nikoli dobila tako močne, pravzaprav najmočnejše človeške kulturne vloge v vsem stvarstvu.
Muzika nas je povezala, muzika nas je obdržala pri življenju, muzika nam je pomagala ohraniti glavo na mestu (vsaj večinoma). Zdaj pa je čas, da mi poskrbimo za njo. Ne zato, ker sicer 30.000 ljudi v Sloveniji nima več od česa živeti, pač pa zato, ker sicer dolgoročno nihče od nas ne bo zmogel več živeti!
Nevrobiološko je torej jasno, da brez glasbe ne gre. Prav tako je to jasno s kulturološkega vidika. Zdaj naj pa se zjasni še drugje!
Pazite nase, na druge in vse dobro. Do prihodnjič ...
Domen Hren
