Muzika ne išče več poslušalca. Poslušalec išče muziko!
O dveh rečeh bi rad spregovoril – eno je zakon in drugo je muzika! No, saj je tudi muzika zakon, ampak saj veste, o katerem zakonu govorim. Rad bi poiskal vzporednice med tema dvema svetovoma.
V glasbi živim zadnjih 20, v zakonu pa zadnjih 10 let. Kaj je težje, ne bom odgovoril, ker se lahko komu zamerim. Kje je potrebnih več srednjih poti, tudi ne bom razglabljal, ker je to odvisno od ljubezni. Do muzike in partnerja! Kar poglejte Alfija Nipiča. Kariere ima za sabo več, kot mu nekateri pripisujejo let. Pa je še vedno v muziki. Še vedno jo ljubi. Gre v bolnišnico, ker mu zdravje pošteno ponagaja, in se vrne na oder. Spet gre v bolnišnico in spet je na odru.
Življenje je tako polno vzponov in padcev, različnih skrajnosti, da si včasih res zaželimo le ravne ceste in avtopilota. Pa ne gre, pot je namreč začrtana, kot njeni potniki pa lahko le dobro ali manj dobro krmarimo po njej. Ravno to krmarjenje je umetnost, ki se jo učimo vse življenje. Krmariti v muziki je morda celo lažje, ker vseno obstajajo note, obstajajo pravila, ki se jih je treba držati. Če v muziki ne upoštevamo, da sta v slovenski narodno-zabavni glasbi v osnovi dvo- in tričetrtinski takt, bomo pač postali ali se spreobrnili v rockerje, metalce ali raperje. Seveda je smeri v glasbi še veliko več. Če v zakonu ne upoštevamo osnovnih pravil, pa hitro pride do drugačnih preobratov. Takšnih, pri katerih je vrnitev mnogo težja.
Muzika je zabavna reč, včasih smo namreč poznali manj smeri, bolj smo se držali pravil in imeli smo manj možnosti izražanja. Imeli smo, in to je ključno, manj kanalov, po katerih je muzika šla do ljudi – in muzika je vedno našla poslušalca. Obratne poti ni bilo. Bil je namreč zgolj radio, nekaj glasbenih smeri in plošče. Tudi v zakonu je bilo, tako se zdi nam mladim in neumnim danes, vse lažje. Mož je bil nabiralec, žena je bila tista, ki je nabrano skuhala.
Danes je vse drugače. Ne le v muziki, ampak tudi v zakonu. Danes poznamo YouTube, iTunes, Soundcloud, Deezer, Spotify, Shazam, milijone spletnih podkastov, Facebook, Instagram, televizijo. Sem kaj pozabil? Aja, radio! Vse, kar moramo danes narediti, je, da muziko »naložimo«, in nikogar več ne prosimo. Še najmanj urednike. Poslušalec se bo namreč zaradi obilja ponudbe sam odločil in poiskal »svojo« muziko.
Tudi pri zakonu so se stvari zelo spremenile. Danes imamo Buraka, Cenka in na stotine lepih Turkov in Špancev. Vsi in vse, v katere se zaljubljajo, so popolni. Danes imamo na spletu žensk, ki so bolj odkrite kot zakrite, več kot virusov. Danes imamo psihiatrov in odvetnikov več kot župnikov ali matičarjev.
Je šlo vse v franže?
Ko torej pride do težav pri muziki ali v zakonu, postane vse odvisno od umetnosti krmarjenja, o kateri sem pisal na začetku. Ta težava bo namreč enkrat postala zgodba, le od našega krmarjenja pa je odvisno, ali bomo to zgodbo nekoč pripovedovali ob pogledu na zaprašen instrument ali zaprašeno poročno fotografijo. Obstaja namreč le še ena druga pot. Zgodba o snovanju nove uspešnice, in to je zgodba o tem, kako smo skupaj trdo delali na tem, da zgradimo še boljši odnos, še boljši zakon.
Mirno morje do konca leta, krmarji!
Pa vse dobro – do prihodnjič …
Domen Hren
