JUNIJ 2019 - Ne stoj ob mojem grobu

"Ne stoj ob mojem grobu in ne jokaj. Nisem tukaj.

Ne spim. Sem tisoč vetrov, ki bučijo.

Sem diamantni lesk snega.

Sem sončni žarek na zrelem klasju.

Sem jesenski dež. Ko se zbudiš v jutranji tihoti, sem vesel ščebet ptic, ki krožijo v vetru.

Sem zvezde, ki svetijo v noč.

Ne stoj ob mojem grobu in ne jokaj.

Nisem tukaj.

Ne spim".

Smrt bližnjega je brez primere najtežja stvar, ki nas doleti, smrt otroka pa skorajda nečloveška bolečina, ki je ne bi smel doživeti noben starš. Zgornji zapis sem nekoč nekje prebral in ostal je v meni ... Svoje mesto je našel v reviji, ki smo jo pripravili tokrat, kot so svoje mesto tam nekje nad mavrico našli tisti, ki so odšli.

Zadnjih šest let svoje življenje posvečam predvsem hčerki Mili in njenemu dobremu počutju. Od trenutka, ko sva z ženo izvedela, da je najina hči drugačna in da bo takšna tudi naša pot, sem se začel sveta okoli sebe zavedati bolje kot kadarkoli prej. Nič te ne more pripraviti na to pot, nihče te tega ne more naučiti. Nihče, četudi je sam del drugače poti, ti ne more dovolj dobro opisati, kaj te čaka. Pot, ki ti je bila izbrana, preprosto moraš prehoditi sam. Od tega, da se z njo spoprimeš, do cilja. Le vsak zase ve, kaj to pomeni, in nikomur z nobeno besedo tega ne bo mogel dovolj natančno opisati.

Ravno zato je verjetno tako težko opisati občutenje ob izgubi otroka. Ne le, da so ti naše bogastvo, oni so mi! Brez njih smo le še lupina tega, kar smo sicer bili in kar naj bi predstavljali.

V tej številki, ki je zagotovo ena najbolj globoko žalostnih, smo se ravno zaradi svojega drugačnega življenja odločili (v dogovoru z njimi in ob največjem možnem spoštovanju njihovega položaja) predstaviti življenja treh družin glasbenikov, ki so se jim rodili otroci z redkimi boleznimi. Predstavili smo vam tri srčne družine. Ena se je v dneh nastanka revije poslavljala in česala angelska krila svojemu sinku. Ni znal in zmogel govoriti, a nam je kljub temu povedal največ. Druga se že leto dni po vsej Evropi skupaj z najboljšimi področnimi specialisti trudi svoji deklici omogočiti čim bolj dostojno življenje. Tretja – ta je moja – je preprosto srečna. Srečna, ko smo vsi trije dovolj zdravi, da večer ne prinese le zatisnjenega očesa, ampak tudi spokojen spanec, ki ob priprošnji prinese nov doživet dan.

Zatorej … Ko vam bo naslednjič težko ogovoriti starša, ki je izgubil hčer ali sina, ko vam bo naslednjič težko pristopiti h komu, ki ima otroka z redko genetsko ali kakšno drugo boleznijo – storite to! Brez strahu izgovorite otrokovo ime. To ne bo povečalo žalosti ob izgubi, dalo bo vedeti, da se življenja, ne izgube, spominjate tudi vi!

Pa vse dobro – do prihodnjič ...