1. rojstni dan revije Muzika! Brez vas ne bi zmogli
Zmogli smo!
Po pravici povedano, sem v življenju naredil že marsikatero neumnost. Vsak jo je že. Za ene nam je žal, za druge ne. Slednje so ponavadi tiste, iz katerih se česa naučimo. Pred točno letom dni smo vas malce presenetili. Že poprej smo se odcepili od televizije Golica, poiskali nove partnerje in ubrali takšno pot, da nas ne bi nihče več zamešal s kom drugim. Želeli smo biti povsem svoji. Še zdaj se spomnim besed o ptici, ki mora zapustiti gnezdo, in o materi, ki mora to dopustiti. O zakonu narave sem takrat govoril in po pravici povedano, nisem vedel, kaj nas čaka na novi poti pod novim imenom.
No, zdaj je natanko eno leto od izhajanja, v rokah držite dvanajsto številko Muzike, če govorimo o naši reviji nasploh, pa je tale že zelo blizu stote. Lahko bi na široko razpredal o tem, kaj vse se je spremenilo, kaj je ostalo enako, kaj vse smo spremenili, ampak marsikdo, ki to bere, bi si mislil, da so besede eno, dejanja pa nekaj čisto drugega. Se strinjam, zato recimo raje kakšno o dejanjih.
Veste, česa sem najbolj vesel? Da sem bil tisti, ki sem prvo revijo izročil Slavku Avseniku. Da sem bil z Lojzetom Slakom na trgatvi in mu pozneje pomagal pretakati njegov sveti cviček. Da me vsake toliko časa pokličeta Hermina in Franci Šegovc, me povprašata, kako kaj moja družina in kdaj se bomo oglasili na obisku. Veste, kaj je še lepo? Da se slišim tudi z zakoncema Per. Ves čas sledita mojemu razvoju. Zelo sta ponosna – v nadaljevanju listanja boste to izvedeli iz prve roke. A veste, enkrat sta celo zakonca Mihelič na praznovanju svojega ansambla prekinila vajo in se prišla zahvalit za naše pisanje v reviji. Lahko bi naštel še mnogo takšnih in drugačnih prigod, ki sem jih doživel na poti ustvarjanja te edine tovrstne revije pri nas. Nima smisla, ker je vzorec jasen.
Gre za to, da sem s tistimi prvobitnimi izvajalci domače glasbe uspel najti precej boljši stik kot s precejšnjim številom mlajših izvajalcev.
Najbrž ne pomaga, da sem večkrat brez dlake na jeziku koga med vrsticami okaral. Pokazal na nekaj, kar se mi ne zdi prav. A ko potem vidim, da, denimo, naše teze o spremembah na narodno-zabavnem področju organizatorji festivalov že razčlenjujejo in pripravljajo spremenjena festivalska pravila, določila in sam potek ali organizacijo … No, potem vem, da je nekdo to moral povedati. Da je nekdo to moral narediti. Če sem zato zdaj od koga osovražen, potem sem pravzaprav vesel. Še bolj bom vesel, če bodo ansambli, ki na teh festivalih slavijo, denarne nagrade pravično razdelili med vse dotične. Torej tudi med avtorje. Ja, celo avtorji so letos potarnali, da jih ansambli »zavržejo« ali pozabijo takoj, ko prejmejo nagrado! No, spet se bo nekdo našel v teh besedah in začel širiti nebuloze. Revije tako ali tako ni nihče izmed teh nikoli kupil ali naročil. Bo pa morda (ja, se je že zgodilo) imel toliko »jajc« (oziroma jajčnikov), da bo želel, da mu pošljemo brezplačni elektronski izvod. Da bo novičko, ki smo jo pridobili, spisali, lektorirali, oblikovali, natisnili in s poštarji ponesli po vsej Sloveniji, delil na svojem družbenem omrežju. Da se v bistvu pohvali in nam s tem (to so njihove besede) naredi reklamo. Katastrofa!
Sem človek, ki ima o vsem svoje mnenje. Skoraj nikoli ne ostanem brez besed. No, v teh primerih zgoraj ostanem! Nisem ostal, ko se mi je osebno življenje dobesedno čez noč obrnilo na glavo. Ko sem se počutil, kot da sem na Marsu in da ni nikogar, ki bi mi znal pomagati. Ampak smo se znašli in nam gre dobro. Naša genetičarka je zadnjič rekla, da smo v bistvu »zakon«! Imel sem veliko povedati, ko sem v tem mesecu postal odgovorni urednik enega najstarejših radijev v Sloveniji in odgovarjam za še več ljudi ter našo novo skupno pot. Mimogrede, s tem sem v določeni meri postal soodgovoren za razvoj najstarejšega narodno-zabavnega festivala pri nas. Ne, to mi ne vzame besed, ker imam rad izzive in čutim, da so mi dani zato, ker ljudje v meni vidijo perspektivo. Ker mi najslavnejši ansambli v zgodovini dajo roko in slavijo to, kar smo naredili. To so ljudje, ki še imajo glasbeni izraz. To so ljudje, ki imajo obraz.
Brez besed ostanem, ko vidim, kako malo izraza in obraza imajo nekateri muzikanti danes. No, morda pa so to samo neumnosti, ki smo jih že vsi kdaj naredili. Ampak ker smo zmogli že marsikaj, verjamem, da bomo zmogli popraviti tudi to. Mar ne?
Hvala vam!
Domen Hren
